Zgodba zgodb je duhovita in ostra kritika druÅūbe 17. stoletja, ki jo je NeapeljÄan Giambattista Basile (1566â1632) skozi lastno Åūivljenjsko izkuÅĄnjo poznal od Âŧljudske bazeÂŦ do dvorskih viÅĄav. V zdruÅūitvi teh dveh svetov je nastala prva evropska zbirka pravljic, jezikovno bohotna, mesena, a tudi grenko zaÄinjena z zavedanjem, da ljudje raje verjamemo v obstoj govoreÄih grmov kot v smiselnost uÄenjakovih besed.
Brata Grimm sta v njem videla ideal; B. Croce zadnjega vÃĐlikega renesanÄnega novelista in velikana italijanskega baroka; I. Calvino ÄudaÅĄkega sredozemskega Shakespearja. Basile ni avtor za otroÅĄko publiko, bo pa zbirka bolj zabavala tiste, ki se strinjajo z njegovo trditvijo, da ima Älovek v tej greznici od sveta toliko, kolikor mu uspe prigristi z lastnimi zobmi.
*
Poleg tega, da so Basilejeve zgodbe prototip nove literarne zvrsti, so tako tudi izjemen zgodovinski dokument, ki sodobnemu bralcu na satiriÄen naÄin pribliÅūuje vsakdanjo realnost ene izmed evropskih prestolnic 17. stoletja (Neaplja), v kateri so bile razlike med tistimi, ki imajo, in tistimi, ki nimajo, tako velike, vseobsegajoÄe in vsedoloÄujoÄe, da je bil svet videti zacementiran v dana razmerja, ki znotraj obstojeÄega reda niso ponujala nikakrÅĄne moÅūnosti spremembe.
Å―anr, ki ga je ustvaril Basile, je slogovni eksperiment, ki skuÅĄa slediti upovedovani snovi, hkrati pa jo ves Äas tudi bolj ali manj eksplicitno komentira. To ÅĄe ni pravljica, ki je v 20. stoletju postala neodtujljiv del procesa odraÅĄÄanja, v katerem ima jasne vzgojne, psiholoÅĄke in uÄne namene â Basile izkoristi tiste lastnosti enodimenzionalne realnosti, zaradi katerih ima pravljica moÄ, da z luÄjo posveti v najtemnejÅĄe kotiÄke Älovekove duÅĄe, locira njene najbolj pritlehne, umazane in destruktivne strasti in jih postavi v dvorano ogledal, kjer jih preobraÄa, deformira in amplificira, dokler se groza, ki ob njih navdaja bralca, ne spremeni v odreÅĄujoÄ krohot.